Podatkovni tipi

Podatkovni tipi so zelo pomemben koncept v C++-u. Vsaka spremenljivka ima svoj tip in ena najpogostejših napak pri compilanju je, da se tipi ne ujemajo. Morda je potrebno nekaj truda, da se na tipe navadimo, ampak pri velikih projektih lahko tipi zelo pomagajo pri jasnosti kode in pri boljšem razumevanju kaj počnemo, saj ne moremo npr. ponesreči podati funkciji napačnih parametrov.

Uvod

Tipe delimo na primitivne in neprimitivne. Neprimitivni so tipi, ki so definirani kot razredi, vendar ta razlika nima posebnega vpliva. Primitivni so vsi številski in logični tipi.

Števila

Številski tipi se razlikujejo glede na to ali predstavljajo cela ali decimalna števila in po velikosti. Celoštevilski tipi so short, int, long in long long, decimalni pa float, double in long double. Med celoštevilske tipe lahko štejemo tudi char, ki predstavlja en znak, a je v resnici številka (koda znaka v ASCII tabeli). Tipi podpirajo standardne aritmetične in bitne operacije. Primer:

int a = 9;
char c = 'a';
short b = a + c + '1'; // b = 155
double g = -12.44;
float r = 1.1e15;

Omejitve

ime	velikost 1	približen razpon
char	8 bit	$\pm 127$
short	16 bit	$\pm 32 767$
int	32 bit	$\pm 2.14 \cdot 10^{9}$
long	native
long long	64 bit	$\pm 9.22 \cdot 10^{19}$
float	32 bit	$\pm 3.4 \cdot 10^{\pm 38}$ , 7 decimalk
double	64 bit	$\pm 3.4 \cdot 10^{\pm 308}$ , 15 decimalk
long double	80 bit	$\pm 1.1 \cdot 10^{\pm 4932}$ , 18 decimalk

1: Velikost je odvisna od operacijskega sistema in računalnika. Native pomeni ponavadi 64 ali 32 biten, zopet odvisno od računalnika. V tabeli so naštete najbolj pogoste velikosi. unsigned verzije imajo enak razpon, samo da je cel na pozitivnem delu osi. Več tukaj.

Mnogo bolj podrobno in pravilno tabelo najdete tukaj.

Naj vas to ne prestraši, pametno je poznati omejitve, a mi bomo ponavadi za cela števila uporabljali kar int in za decimalna double. (Float je precej nenatančen, kar je na tekmovanjih, ali pa za kakšne resne izračune problematično. Je pa lahko npr. uporabno v računalniški grafiki, kjer je na koncu pomembna le natančnost na en piksel. Pred celoštevilske tipe lahko vtaknemo tudi unsigned, ki razpon števila premakne na pozitivno os. Če število povečamo čez razsežnost tipa, se ne zgodi na videz nič, številka se samo navije okrog spodnje meje. Torej, če rečemo char a = 130; bo a v resnici enak -126.

Decimalna števila zaokrožujejo in zaradi tega se pojavljajo napake. Obstaja zelo močna veja matematike, ki se ukvarja s preučevanjem in odpravljanjem teh napak, ampak za nas bo dovolj, da se samo zavedamo, da obstajajo. Če na primer 10 krat seštejete 0.1, to ni nujno enako celemu številu 1 (if stavek se lahko recimo ne izvede, če je kaj takega v pogoju). Dveh decimalnih števil nikoli ni pametno direktno preverjati, ali sta enaki, ponavadi se za mero enakosti vzame kaj podobnega kot abs(a - b) < -1e9. Decimalna števila imajo omejitve tudi glede tega, kako blizu 0 lahko pridejo (vsa lahko predstavijo točno 0). Podobne omejitve za decimalna števila veljajo tudi v Pythonu in ostalih programskih jezikih.

Pretvorbe

Med tipi lahko med pretvarjamo, poznamo implicitne in eksplicitne pretvorbe. Compiler bo avtomatsko naredil pretvorbe, ki ne škodujejo „kvaliteti“ tipa, pri pretvorbi iz npr. double v int pa bo posvaril vsaj z opozorilom. Tako pretvorbo lahko sami naredimo na več načinov (ki so glede na rezultat ekvivalentni):

int a = static_cast<int>(12.34);
int b = int(12.34);
int c = (int) 12.34;

Če uporabimo static_cast, to dovoljuje prevajalniku, da preveri, da ne počnemo česa preveč nepravilnega. Ostale pretvorbe te varnosti nimajo.

Logične vrednosti

Logični vrednosti sta true in false. Z logičnimi vrednostmi lahko računamo kot vedno, z operatorji &&, || in !. Kot številski vrednosti predstavljata 0 in 1. Logične spremenljivke imajo tip bool. Vrsti red operatorjev je enak kot v matematiki, a je priporočljivo uporabljati oklepaje. Primer:

bool a = false;
bool c = 4 < 2.3;
bool m = a && c || !c;

Seznami

V C++u imamo tri vrste sezamov, ki so podobni Pythonovim, eni so stari C seznami, in dvoji novi C++ seznami. Starih C seznamov ne bomo uporabljali, ker imajo novejši C++ seznami boljšo funkcionalnost in primerljivo hitrost. C++ seznami se delijo na sezname fiksne dolžine in sezname spremenljive dolžine. Seznamu fiksne dolžine moramo že na začetku povedati, kako dolg je, in to je nespremenljivo, zaradi česar so tudi hitrejši. Seznami spremenljive dolžine zelo podobni Pythonovim in mi jih bomo uporabljali vedno, ko bomo potrebovali seznam, saj so zanemarljivo počasnejši od fiksnih. Seznami fiksne dolžine so definirani v knjižnici array, spremenljive dolžine pa v knjižnici vector. Za delo s seznami je treba to knjižnico seveda #include-ati.

Vektor (rekli mu bomo tudi kar array, seznam, tabela) definiramo s vector<tip> ime;, kjer je tip tip elementov, ki so v vektorju. Vektorja ne mešati z matematičnim 3D vektorjem, ta vektor si predstavljajte kot seznam, ki nima veze s puščicami iz matematike. Vsi elementi v seznamu morajo biti istega tipa. Sedaj smo definirali prazen seznam ime. Vektor lahko naredimo še na veliko drugih načinov:

#include <vector>

using namespace std;

int main() {
    vector<int> a;                          // prazen
    vector<int> b({1, 2, 3, 8, -12, 44});   // naštejemo elemente
    vector<int> c(10, 4);                   // 10 štiric
    vector<int> d(b.begin()+2, b.end()-1);  // [3, 8, -12]
    return 0;
}

Dostopanje in spreminjanje elementov

Vektor podpira operator [], s katerim dostopamo in spreminjamo element na določenem indeksu:

vector<int> b({12, 4, 7, -12, 44});
b[1] = 3;
cout << b[2] << ' ' << b[1] << endl;
// izpiše 7 3

Opozorilo

Če v C++-u dostopamo do elementa čez dolžino seznama, se dogajajo čudne reči. Lahko se ne zagodi nič in preberemo neko vrednost, ki bo neka solata, ki je na naslednjem mestu v ramu, lahko pa se naš program sesuje na zanimive načine, npr. s sporočilom segmentation fault. Ta sporočila niso tako prijazna in lepa kot v Pythonu, a so posledica tega, da vektor ne preverja, sli dostopate izven njega in poskuša to pač naresti, če posegate v spomin, ki ni njegov, pa sistem ubije vaš program, zato recimo ne dobite podatka o tem, koliko ste šli čez in v kateri vrstici kode.

Iteratorji

Iterator je objekt, ki vsebuje podatek o svoji poziciji v neki zbirki. Na nek način je podoben indeksu. Iteratorji so mnogo bolj uporabni kot vrednosti v zbirki same. Poglejmo si to na primeru indeksov. V seznamu najdemo vrednost 5. Kaj na ta vrednost pove? Nič prav dosti, ali vemo katera je naslednja, katera je prejšnja, ali smo na začetku? Če pa poznamo indeks vrednosti, recimo vrednost 5 je na mestu 2, potem na vprašanja lažje odgovorimo. Iteratorji so torej neke vrste objekti, ki hranijo pozicijo v zbirki in lahko dostopajo do vrednosti na tem mestu, gredo na naslednje mesto, preverijo ali smo na koncu … Poleg tega so po tipu različni od števil, kar omogoča manj napak, saj nas compiler na morebitno neujemanje tipov vedno opozori.

Pomembne operacije ki jih lahko počnemo z iteratorji (ne vsemi, nekateri ne podpirajo vsega tega) so: dobivanje vrednosti, povečevanje in zmanjševanje, povečevanje in zmanjševanje za dano število, računanje razlike med dvema iteratorjema (razdalje). Seveda jih lahko tudi primerjamo. Pridobivanju vrednosti iz iteratorja se reče dereferenciranje.

vector<int> a({12, 4, 5, -2, 11});      // tip iteratorja po zbirki je 'zbirka::iterator'
vector<int>::iterator it = a.begin();   // .begin() vrne iterator, ki kaže na začetek zbirke
cout << *it << endl;                    // vrednost dobimo z operatorjem *
++it;                                   // povečamo za 1
cout << *it << endl;
it += 3;                                // povečamo za 3
if (it + 1 == a.end()) {                // se izpiše
    cout << "konec!" << endl;           // .end() vrne iteartor, ki kaže čez konec vektorja
}
cout << a.end() - a.begin() << endl;    // to je zato da a.end() - a.begin() vrne dolžino

Iteratorjev ali seznamov samih se ne da izpisati, seznam lahko izpišete s for zanko, iterator pa lahko izpišete kot številski indeks tako, da izpišete it - a.begin(). Napaka, ki jo prevajalnik javi pri tem je podobna temu:

a.cpp:8:10: error: invalid operands to binary expression
        ('ostream' (aka 'basic_ostream<char>') and 'vector<int>')
    cout << a << endl;
    ~~~~ ^  ~
/usr/bin/../lib64/gcc/x86_64-unknown-linux-gnu/4.9.1/../../../../include/c++/4.9.1/ostream:245:7:
note: candidate function not viable: no known conversion from
        'vector<int>' to 'int' for 1st argument
    operator<<(int __p)
    ^

To se je potrebno malo naučiti brati. Prvi vrstici povesta napako: v ostream (= output stream = cout) ste poskusili zatlačiti vector<int>, kar se ne da. Ostalih 80 info napak vam pove kaj pa se v ostream da zatlačiti, npr. int.

Spreminjanje vektorja

Tu so funkcije s katerimi lahko spreminjamo vektor. Pred vsako funkcijo piše tip, ki ga vrača, pišejo pa tudi tipi parametrov. Funkcije so poenostavljene za lažje razumevanje. T pomeni katerikoli tip se pač odločimo, da bo naš vektor vseboval. void pomeni, da funkcija ne vrača ničesar.

template<typename T> class vector

iterator begin(): Vrne iterator, ki kaže na prvi element vektorja.

iterator end(): Vrne iterator, ki kaže čez zadnji element vektorja.

int size(): Vrne velikost (dolžino) vektorja.

iterator insert(iterator pos, T vrednost): Vstavi element na mesto pred iterator pos in vrne iterator na novo vstavljeni element. Vsi elementi za tem se premaknejo za eno mesto nazaj, tako da ta operacija lahko traja dolgo.

iterator erase(iterator pos): Izbriše element, na katerega kaže pos. Vektor je za en element krajši, vsi elementi za izbrisanim se premaknejo eno mesto naprej, tako da ta operacija lahko traja dolgo.

void push_back(T vrednost): Doda vrednost na konec vektorja.

void pop_back(): Zbriše zadnji element iz vektorja.

Primer:

vector<int> a({1, 2, 3});                                 // [1, 2, 3]
a.push_back(4);                                           // [1, 2, 3, 4]
a.push_back(5);                                           // [1, 2, 3, 4, 5]
a.pop_back();                                             // [1, 2, 3, 4]
vector<int>::iterator it = a.insert(a.begin() + 1, 100);  // [1, 100, 2, 3, 4]
a.erase(it + 2);                                          // [1, 100, 2, 4]
cout << a.size() << endl;                                 // izpiše 4

Nizi znakov

V C-ju so nizi natanko seznami znakov. To je zelo bedno, zato bomo uporabljali C++ stringe. Ti so definirani v headerju string, tako da je treba za delo s stringi napisati #include <string>.

Stringi se obnašajo v C++-u kot seznami znakov, to pomeni da jih lahko spreminjamo, brišemo in dodajamo znake, hkrati pa imajo veliko metod, namenjene delu z njimi. Dobesedni stringi (to so dejanske besede v narekovajih (npr. "beseda") v kodi) se interpretirajo kot stari C stringi, a se implicitno pretvorijo v C++ stringe.

Opozorilo

C++ pozna močno razliko med enojnimi in dvojnimi narekovaji: „“ označujejo string, med tem ko ‚‘ označujejo char (ki se lahko implicitno pretvori tudi v string). Napisati npr. 'asdf' bo compile error, seveda pa je popolnoma veljavno napisati '\n', ki je v resnici število znaka za novo vrstico v ASCII tabeli.

Stringi so lahko sestavljeni samo iz ASCII znakov, posebne znake kot vedno vnašamo z \, npr. \n ali \\.

Stringe se lahko izpiše s cout in preber s cin. Cin prebere vse do prvega whitespacea. Če želimo prebrati celo vrstico, uporabimo funkcijo getline.

istream &geline(istream &is, string &str): Iz input streama istream (recimo cin) prebere eno vrstico in jo shrani v niz str.

class string

int length(): Vrne dolžino niza.

insert(int pos, string niz): Vstavi niz pred pozicijo pos.

int find(string niz): Vrne indeks, kjer se začne podniz oz str::npos, če podniz ne obstaja.

string substr(int pos1 = 0, int pos2 = string::npos): Vrne podniz od pos1 do pos2.

String ima res veliko metod, popolno dokumentacijo najdete tukaj.

Primer:

string a = "Danes je lep dan in Janezu se kot vedno ne da v sluzbo".
cout << a << endl;
int indeks = a.find("da");
if (indeks != string::npos) {
    string konec = a.substr(indeks);
    cout << kones.length() << endl;
}

Množice

Množice so podobne matematičnim množicam, elementi so različni in unikatni. Posebnost v C++-u je, da so elementi tudi vedno sortirani. Množice ne podpirajo dostopa pri danem indeksu, podpirajo pa hitro preverjanje ali je nek element v množic ter hitro dodajanje in brisanje glede na vrednost. Množice so tako kot seznami iterabilne (seveda z iteratorji, saj ne moremo narediti set[x])

Množice so definirane v headerju set, tako da je treba za delo z množicami na začetek datoteke dodati #include <set>. Kot pri vektorju je tip množice set<T>, kjer je T izbrani tip, ki definira operator <.

template<typename T> class set

int size(): Vrne velikost množice.

iterator insert(T vrednost): Vstavi vrednost vrednost v množico, če ta še ne obstaja. Vrne iterator na vstavljeno vrednost.

int erase(T vrednost): Odstrani vrednost vrednost iz množice. Če vrednost ne obstaja v množici, se ne zgodi nič. Vrne število izbrisanih vrednosti, torej 0 ali 1.

Primer:

set<int> a({1, 2, 3, 3, 2, 1});            // {1, 2, 3}
cout << a.size() << endl;                  // 3
a.insert(5);                               // {1, 2, 3, 5}
a.erase(3);                                // {1, 2, 5}
if (a.find(1)) {                           // true
    cout << "1 is in the set" << endl;     // se izpiše
}
cout << "Vsebina:" << endl;
for (set<int>::iterator it = a.begin(); it != a.end(); ++it) {
    cout << *it << endl;                   // {1, 2, 5}
}

Obstaja tudi ponavadi hitrejša in neurejena verzija množic z enakimi metodami, ki se imenuje unordered_set.

Asociativni seznami

To je struktura podobna Pythonovim slovarjem (v bistvu še bolj deafultdict), a je kot vse ostale podatkovne strukture homogena. Podatke, vrednosti, ki so enega tipa, imamo shranjene pod ključi, ki so nekega drugega tipa. Ta dva tipa bomo klicali K in V. Asociativni seznami (mapi), so definirani v headerju map in za njihovo uporabo moramo na začetek napisati #include <map>. Ključi so enolični, vrednosti se pri novem ključu ustvarijo avtomatično. V resnici so vrednosti v mapu pari, kar pomeni, da lahko do ključev in vrednosti dostopamo kot do prvega in do drugega elementa para.

Pari

C++ definira pare, to so objekt, ki lahko držijo dva različna tipa. Definira se jih s kot pair<A, B> par;, kjer sta A in B tipa elementov v paru. Do elementov dostopamo z atributoma .first in .second. Par lahko tudi naredimo s funkcijo make_pair.

pair<int, string> par = make_pair(12, "asdfasdf");  // lahko tudi = {12, "asdfasdf"}
cout << "(" << par.first << ", " << par.second << ")\n";

Uporaba asociativnih seznamov

Mapi podpirajo dodajanje in dostopanje do elementov z uporabo operatorja [].

template<typename K, typename V> class map

int size(): Vrne število elementov v mapu.

int erase(K kljuc): Zbriše element s ključem ključ, če obstaja in vrne število izbrisanih argumentov.

int find(K kljuc): Vrne število elementov s ključem kljuc, torej 0 ali 1.

Primer uporabe:

map<char, int> counter;
string znaki = "abeceda";
for (int i = 0; i < znaki.length(); ++i) {
    counter[znaki[i]]++;    // pri danem znaku povečamo count
}
for (map<char, int>::iterator it = counter.begin(); it != counter.end(); ++it) {
  cout << it->first << " => " << it->second  << endl;
}
// Izpis:
// a => 2
// b => 1
// c => 1
// d => 1
// e => 2

Tukaj bi morali po vseh pravilih do sedaj napisati (*it).first (torej, najprej dobimo vrednost, in potem dobimo first te vrednosti, toda C++ to poenostavi in definira operator x->y, ki pomeni natanko (*x).y.

Dodatek o vseh zbirkah

C++-ove podatkovne strukture pokrivajo veliko širše področje kot opisano tukaj, obstajajo še strukture deque, queue, priority_queue, stack, bitset, multiset, multimap, list, ki imajo druge prednosti in namene uporabe. Ko izbirate svojo strukturo, pomislite na to kaj od nje potrebujete, kakšne operacije boste izvajali in kakšne elemente boste shranjevali.

Range for zanka

Za vsako zbirko, ki definira .begin() in .end() iteratorja, ki podpirata ++it, *it in !=, se lahko uporablja range for zanko. Vse zbirke opisane zgoraj, te metode definirajo.

Torej lahko za vektor v, če nas indeksi njegovih elementov ne zanimajo, ali pa morda naša zbirka sploh ne podpira dostopa po indeksih, namesto:

for (vector<int>::iterator it = v.begin(); it != v.end(); ++it) {
    // počni nekaj z *it
}

napišemo:

for (int x : v) {
    // počni nekaj z x
}

Paziti je potrebno, da se v tem primeru ustvari kopija x, in da če x spremenimo, to nima vpliva na v. A je tudi to rešljivo. Zgornja verzija v nobenem primeru ni optimalna, če vrednosti ne želimo spreminjati, napišemo

for (const int& x : v) {
    // počni nekaj z x
}

kar prepreči kopiranje x, saj je x dejanski objekt iz v. Če const izpustimo, lahko x tudi spreminjamo, kar bo spremenilo tudi elemente v. Več o referencah (to so tisti & znaki) v poglavju Funkcije. Tip int lahko nadomestimo tudi z auto, da nam ni potrebno pisati zelo dolgih tipov, pri čemer še vedno popolnoma veljavno uporabljamo npr. auto& x z enakim pomenom kot prej.